Mariborska oziroma slovenska univerziadna delegacija je iz Torina prišla s sklonjeno glavo. Poraz, ki smo ga doživeli, boli še toliko bolj, ker so nas premagali Turki, ki si jih tudi pri najboljši volji ne moremo predstavljati kot zimskošportni narod. Vsaj zaenkrat ne. Slovenci pa o sebi še vedno razmišljamo kot o smučarski naciji, in kot sem ugotavljala že v eni od prejšnjih kolumn: z ukoreninjeno samopodobo je hudič, zato, kot rečeno, turško veselje še bolj bode.
So nas pokopali zvončki, ki se namesto snega belijo na pohorskih smučarskih progah? Ali pa nam je žeblje v krsto zabila nekakšna ’kuverta’, ki jih je bojda treba (ne)obvezno priložiti h kandidaturi? Če je slednje, me bolj od podatka, da je bila slovenska za nekajkrat ’lažja’, skrbi to, da – vsaj po medijskih poročilih sodeč – nihče natanko ne ve, čemu je pravzaprav namenjena! Zato se skeptik pač mora vprašati, kako smo se zadeve lotili, če ne vemo niti, kakšen je pravzaprav postopek, kaj natanko je treba storiti, koliko denarja je treba nameniti čemu (ali komu)?
Res sem naivna, a ne dovolj, da bi me podobne zahteve presenetile, saj že vrabci na strehah čivkajo, kako se streže bogovom v višavah športnih Olimpov. Zato kalimerovske reakcije ob domnevni debelini turške kuverte lahko razumem zgolj kot absolutno naivnost ali pa čisto običajno sprenevedanje.
In ne eno ne drugo nikakor ni prav dobra popotnica projektu. Zato: roko na srce, dragi Mariborčani! Če smo se odločili za projekt, kakršen je univerziada, se moramo zavedati tudi, kakšne številke se bodo zanj vrtele! In v primerjavi z njimi je nekakšna ’kuverta’ zagotovo mušji prdec!
Povedano drugače: če nimamo dovolj niti za kuverte, kje bomo pa vzeli za dvorane, hotele, stadione in kaj vem, kaj vse bomo še potrebovali, če bogovi rečejo da.
Ne razumite napak – nisem a priori proti! Še kako si želim, da bi moje mesto zadihalo in zaživelo z novo motivacijo, novim elanom, predvsem pa končno enotno in združeno za dosego skupnega cilja. Da bi se na naslovnicah svetovnega tiska znašlo s fotografijami nasmejanih športnikov, ne pa z zagrenjenimi obrazi iskalcev zaposlitve!
A zato se je treba odločiti, reči hop, in – skočiti! Povedano naravnost: odpreti žepe – pa četudi za kuverto v žep katerega koli že funkcionarja. Vsi vemo, da tako pač je. In bo. In kalimerovstvo tukaj pač ni prava drža. Torinska lekcija, pa naj bo še kako boleča, je potemtakem morda celo dobrodošla.
Ponuja nam namreč priložnost, da še enkrat premislimo, koliko debele mošnje imamo, koliko smo jih pripravljeni razvezati, predvsem pa ali se računica sploh izide! In če obstaja samo kanček dvoma, da se ne, če obstaja samo kanček strahu, da bi novi športni objekti samevali in kot sirote čakali, kdo jih bo vzdrževal, ko bodo himne izzvenele, apeliram na vse odgovorne, da raje še enkrat razmislijo. Sploh ker se hkrati lotevamo še ene kandidature. Govorim seveda o Evropski prestolnici, ki potrebuje vsaj tako mero podpore (tudi finančne!) kot univerziada.
Se lahko res enako temeljito posvečamo obema? Dvomim. Že pregovor pravi, da se na dveh stolih ne da sedeti. Zato je čas, da se odločimo. ’Teža’ obeh projektov je verjetno podobna, učinki zagotovo primerljivi.
Če vprašate mene, bi bili kulturni učinki zagotovo bolj dobrodošli in bolj dolgoročni – a to je zgolj osebna sodba. Vsekakor pa drži nekaj, o čemer vsaj glede na letošnjo vremensko izkušnjo prav tako velja razmišljati: kulturni prestolnici zeleno Pohorje in cvetoči zvončki ne morejo do živega!
Mariborčan, nov. 2007