Najprej pojasnilo: ja, sem mama in ja, včasih ne vem, kje se me drži glava, ko žongliram med službo in domom. Toda ta kolumna, v kateri se bom spotaknila ob otroške vrtce, ne pomeni, da pristavljam piskrček. Moj mulc ima zaenkrat to srečo, da sta obe babici več kot željni njegove družbe, in tako mi non-stop babi servis prihrani marsikatero vrtičkarsko zagato.

V mislim imam predvsem logistiko. Le-ta nujno bazira na urnikih. In prav ti bodo vsebina tega pisanja. Stvar je takšna: velika večina podjetij, v katerih smo danes zaposlene mame, se je (četudi ne povsem uradno in na glas) že davno preusmerila na evropski delovni čas. Torej: prihod na delo ob osmih, odhod ob štirih (če gre vse po sreči in ni dodatnega dela, podaljšanih sestankov, šefovih muh in kar je še takšnih zadev). Vse lepo in prav. Če prištejemo še prometni kaos, lahko mama svojega nadobudneža v vrtcu prevzame okoli pol pete ure. Seveda če gre iz službe točno ob 16-ih, kar pa je – vsaj kar se mene tiče – skorajda sanjski scenarij. A recimo, da je tako.

Ko prisopiha v vrtec, svoje dete najde v skupini otrok vseh starosti, nabranih z vseh koncev vrtca, katerih edina skupna lastnost je, da imajo mame, ki prihajajo ponje prepozno. Kako?! Da, slišali ste prav. Nenapisano pravilo v vrtcih je, da prideš po otroka najkasneje ob treh (!?), vse kar se dogaja kasneje, je izven normale. Ki se poleg zgoraj omenjenega zbobnanja vseh otrok v eno skupino (čemur se lepše reče združevanje skupin) odraža tudi v pojasnilih otrokom: »Veš, tvoja mamica pa pride pozno…«

Otroške solze so po takšnih izjavah seveda obvezen program, in tolikanj opevana vrtičkarska socializacija se hitro prelevi v stigmatizacijo. So torej otroci, ki gredo domov, kot je treba (?) in so drugi, tisti, čigar »mamice prihajajo (pre)pozno«.

Da ne boste mislili, da teoretiziram – vse omenjeno je zgodba prijateljice, ki ima poleg evropsko naravnanega delavnega časa še to srečo, da je zaposlena v sosednjem mestu, kar prinaša še pol ure vožnje do Maribora. Da bi svojega triletnika oprala zaznamovanosti, se na vse kriplje trudi iskati luknje v sistemu. Od pobegov iz službe, do angažiranja babic, tet, sosed in vseh ostalih primernih kandidatk, ki njenega malčka pravočasno (beri: v skladu s kaj vem kakšnimi standardi) odpeljejo domov…

In seveda si ne morem kaj, da se ob vsem tem ne vprašam, kako za vraga je pri tolikanj opevani evropeizaciji vrtcem uspelo obtičati v socialističnem raju tovarniškega Maribora, ko se je v službo hodilo od šestih do dveh? Kako je mogoče, da otroka po trinajsti uri (bojda se združevanje začne že takrat!) meni nič tebi nič zbobnajo v drugo igralnico z otroki vseh starosti, zgolj zato, da racionalizirajo poslovanje? Če je to podkrepljeno s kakšno študijo o potrebi po druženju in socializaciji se opravičujem, a hkrati njene modre podpisnike naprošam, da si ogledajo žalostne in objokane oči čakajočih malčkov, čigar mamam pač ni dano biti mamaekspres. Pa verjemite, da bi si to zelo želele!

PS: Stranko, ki bojda daje pobudo za brezplačne vrtce naprošam, naj namesto te nerealne misije, ki hudo diši po nabiranju političnih točk, raje poskuša urediti očitno neusklajene vozne rede zaposlovalcev in vrtcev, ki so navsezadnje izumljeni zato, da lahko starši hodijo na delo. Politične točke zagotovljene!

PPS: Starše, ki jih pestijo podobne težave pa prosim, da z instant varuškami v obliki že omenjenih babic, sosed, tet in vseh drugih, ki namesto njih odhajajo po otroke v vrtec, prenehajo s tem početjem, saj tako le vzdržujejo sistem, ki tako očitno dela proti njim. Morda pa se bo kaj premaknilo, če otrok z neekspresnimi mamami ne bo le nekaj (ker so ostale pač pobrale tete in sosede) temveč toliko, kot je realno število staršev, ki so trdno zasidrani v evropskih delovnih časih in živijo v večnem strahu, da jih šefi zavoljo vrtičkarskih voznih redov in ekspresnih (beri predčasnih) odhodov iz službe, postavijo na mrtvi tir!

2006, revija Mariborčan