Ne razumem. Žensk. Ko po medijih pljuska zgodba prekerke, nad katero se slini potencialni delodajalec, so tiho. Ko družabna omrežja puhtijo od banalnosti samooklicanih gurujk ženske duše in ženskih podjetniških krožkov, pa se oglašajo kot nore in gromko slavijo nekakšno žensko sestrstvo in enotnost.

Kje ste zdaj, zadovoljne gospodinje? Ste res tako bedne in brez kančka lastne pameti in ponosa, da se vas zgodbe o ženskah dotaknejo samo, ko vam radodarno nasipajo komplimentov in obljubljajo, da so napeta koža, zvesti možje, lepi otroci, dobre zvezde in poslovni uspehi oddaljeni le en klik?

Vem, da berete. In si mislite svoje.

Upam si celo trditi, da mnoge potihem tudi prikimavate tem, ki trdijo, da si je punca sama skuhala kašo, v kateri se je znašla. Saj je vendar “konfliktna oseba”, to se vidi na prvi pogled. Črn šal in rdeča šminka, lepo vas prosim!

Kje ste zdaj, poslovne boginje, slavilke čudežnih travic, podjetniške vzpodbujevalke in zvezdne svetovalke, ki množicam svojih sledilk sicer tako vehementno pridigate o ženski povezanosti, ženski moči, ženski solidarnosti? Preračunljivo molčite. Ženska, o kateri gre beseda, pač nikoli in nikdar ne bo z vami podjetniško zajtrkovala, kupovala v vaših spletnih trgovinah ali z vami ob luninem mlaju iskala zlatega samoroga, mar ne?

V časih, ki nam kot ikono feminizma ponujajo Kim Kardashian, se ženskam v hlačah pač slabo piše. V srednjem veku bi jih skurili na grmadi ali mučili na natezalnicah, danes pa jih mrcvarijo v spletnih komentarjih. Ženske. Žalostno.