Kot bolj ali manj tipična predstavnica ženskega spola lahko naštejem dve stvari, ki ju pri moških nikoli ne bom razumela. Prva je ribolov. Kljub temu, da je bil dedek zaprisežen ribič in me je že v najnežnejših letih vlačil s seboj na obrežje Drave, mu iz mene ni uspelo vzgojili ribičke. Še dopisne članice ribiške družine ne! Morda zato, ker je nekoč namesto ribe ujel mene in tako kljub trudu zdravnikov na urgenci še danes prenašam kos trnka pod desnim očesom. Morda pa preprosto zato, ker se mi namakanje vabe zdi najdolgočasnejša stvar na svetu.

Druga stvar je moška obsedenost s tehničnimi novotarijami. Tu sicer ne morem govoriti o dolgočasju, saj proizvajalci pridno skrbijo za to, da se moramo vsakih nekaj let navaditi na produkte te ali one Hi-tech revolucije. Kljub temu sem nekako uspevala mirno sobivati z vso mogočo tehnično kramo in brez večjih težav obvladovati gumbe in žice.

Nato pa se mi je zgodil mož. Tehno-frik par excellence.

Eden tistih, ki se bojijo, da se bo svet podrl, če bo šla kakšna novotarija mimo njih, in tipični primerek sorte, ki lahko ure in ure presedi pred računalnikom zgolj zato, da prebira mnenja podobnih obsedencev o najbolj obskurni novi funkciji kajvemkakšnega novega izuma. A to bi še nekako šlo. Če ne bi bil ob tem še malodane fanatični pripadnik verske sekte, ki se ji reče Apple. Nikoli, ampak res nikoli mi ne bo jasno, kako je nekdo pripravljen ostati buden do štirih zjutraj samo zato, da bi preko interneta v živo spremljal govoranco tipa v teniskah, ki po zraku maha z novim iPhonom? Seveda ne ostane zgolj pri tem. Kaj kmalu se igračke, ki jih guru predstavlja, znajdejo v naši dnevni sobi. Po nekaj dneh in nočeh priklapljanja, testiranja in navdušenega izmenjavanja odkritij s sopripadniki sekte, je stvar nared, da jo preizkusimo tudi neposvečeni.

In potem se zgodi, da naenkrat ne znam več priklopiti televizije! Ker le-ta zdaj ni zgolj TV, ampak Apple-TV in ne ponuja zgolj televizijskih programov, temveč tudi muziko, fotografije, filme in kaj vem kaj še. Zato me najprej zasuje s kupom menijev, med katerimi moram izbrati. Še preden se dokopljem do njih, pa moram pritisniti na prave gumbe na “pametnem daljincu”, s katerim je moj najdražji zamenjal pet ali šest očitno neumnih daljincev, s katerimi smo dotlej obvladovali hišno armado zabavne elektronike. In ker je “pametni daljinec” sluga vsaj petih tehničnih gospodov, me seveda najprej zasuje s kupom menijev …

Zdaj pa si predstavljajte, kako poteka izvajanje vseh teh operacij, ko ti za hrbtom tuli petletnik, ki se (upravičeno) boji, da bo risanka mimo, še preden bo mami uspelo najti prave gumbe!

A ženske smo očitno trpežna bitja in za ljubezen pripravljena storiti marsikaj. Če vam izdam, da nastaja tale kolumna na popolnoma novem iMac-u, ki mi ga je dragi nabavil, da ne bom več sramotila družinskega imena s svojim PC-jaštvom, vam mora biti vse jasno.

To, da naenkrat ne obvladam najosnovnejših operacij in se mi živci kravžljajo kot trajna na dežju, je postranskega pomena. Si jih bom že pomirila. Z ribolovom!

(Mariborčan, junij 2008)