Nekoč smo imeli TV dnevnik. S Tomažem Terčkom in zborčkom bralk, ki so strogo zrle z zaslonov in z malone slovesnim glasom brale s papirjev. To so bili časi, ko so bile novice resna zadeva. Tako resna, da je bilo dovolj, če so nam jo povedali enkrat na dan.

Seveda smo se takrat vsi nagrmadili pred zaslone. Sama sem bila čisti infofanatik, zdelo se mi je, da se svet ne bo vrtel, če bom kaj zamudila. Danes je zamuditi novice nemogoče. Televizije so namreč kot naslednje bojišče za gledalske duše očitno izbrale prav teritorij informativnih oddaj. Če zamudim Dnevnik, bom videla Odmeve, Pop mi namesto 24 postreže 48 ur, za piko na i pa mi na Kanalu A servirajo še cel Svet.

Novice niso več nekaj, na kar bi (težko) čakala. Nasprotno! Če želim ohraniti zdravo mero dnevnega info-konzuma, si pustiti vsaj malo možnosti za  selekcioniranje in vsaj drobec časa za razmislek ali celo analizo, se moram dobesedno skrivati pred njimi!

Se spomnite, kaj je nekoč pomenilo, če vam je teta iz Nemčije prinesla 5-kilski prodajni katalog? Trajal je vsaj leto! Danes nas dnevno zasipavajo z novimi in novimi, ki dnevno končajo v smeteh. S televizijskimi informacijskimi programi ni nič drugače. Kot katalogi, so se tudi novice iz težkih zalogajev zreducirale v lahke  pamflete. Eno samo hlastanje po novem, po več, po “svežih” podatkih, po “ekskluzivnih” izjavah.

Informativne oddaje postajajo histerični karaoke šovi, v katere je treba strpati čim več informacij, in to ne glede na njihovo (ne)pomembnost – da le ne bo konkurenca objavila nečesa, česar mi nismo!

Čista inflacija, ki seveda nujno pomeni padec kvalitete. Eno in isto vest je treba namreč postreči v vsaj treh oddajah in ustaljena novinarska forma (ki verjetno ni brez razloga takšna, kot je!) mutira v najneverjetnejše variacije, ki se v lovu na gledalčevo pozornost vse pogosteje brez sramu spogledujejo z najpritlehnejšim senzacionalizmom.

Posledica? Vsaj kar se mene tiče, je stvar jasna. Več kot jih bo, manj si jih bom želela. Bolj ko se bodo drli, da bi jih slišala, bolj si bom mašila ušesa. Bolj ko me bodo prepričevali, da je nekaj pomembno, bolj mi bo vseeno.

Kako vem? Kot najstnica sem bila nora na napolitanke. Pojedla sem jih lahko na kile. Dokler nisem šla služit žepnino v hoško Sano in bila vse poletje dobesedno zasuta z njimi. Takrat so se mi uprle. In še danes se mi ob njih obrne želodec.

Mariborčan, maj 2007