Cel cirkus je v medijih povzročila vladna resolucija s predlogom, da bi v slovenščino ob risanih filmih in filmih namenjenih otrokom in mladini, sinhronizirali tudi čisto zaresne filme. V dokumentu so jih nespretno (zlomka, pa saj so ga vendar pisali jezikoslovci?!) poimenovali filmi za odrasle, torej s sintagmo, ki jo sicer po svetu uporabljajo za – pornografijo!
Slovenci bomo potemtakem v xxx produkcijah v bodoče lahko uživali bolj zbrano, saj nam ne bo treba dogajanju slediti zgolj z enim očesom, z drugim pa prebirati podnapisov! Prav možnost za zbrano sledenje dogajanju je namreč argument, s katerim svojo podporo sinhronizaciji utemeljuje dr. Janez Dular, avtor vladnega dokumenta.
Na očitke vseh, ki so poseg v jezikovno podobo filma označili kot krnitev avtorskega dela (kar igralčeva govorna interpretacija brez dvoma tudi je!), je vrli borec za materinščino odgovoril, da krnitev avtorskega dela pomenijo podnapisi, saj gledalčevo pozornost z igralčeve mimike in gestikulacije preusmerijo na branje.
Kakšen argument! A ne bom razpredala o njem. Mene pri vsem viku in kriku bolj skrbi to, da se kopja lomijo pri ugibanjih, ali imamo dovolj igralcev, ki bi lahko poslovenili vse filmske velikane in nas ubranili situacij, ko bi na primer Marlon Brando in Joe Pesci v slovenščini zazvenela z istim glasom! Razgljablja se tudi financah, težavah s tehniko …
Le o kvaliteti prevodov nihče ne reče ničesar! Pa imamo prav tukaj najbolj očitna znamenja, da je za naš jezik in njegovo ohranjanje resnično potrebna pametna strategija! Samo poglejte si na primer prevode filmov na komercialkah! Človek se vpraša, če so takoimenovani prevajalci sploh kdaj povohali vsaj kakšen jezikovni tečaj! Kje je branilec avtorstva, ko diletantski kvaziprevajalec povsem potvori dialog? O tem nikjer niti besede. Tudi o očitnem umanjkanju lektorjevih oči ne.
Kako bomo torej sinhronizirali, ko pa ne zmoremo niti dostojnih prevodov? Zato velmože, ki bodo odrejali denarna sredstva za izvajanje resolucije, pobožno prosim, naj namesto v sihronizacijo denar raje usmerijo v šolanje kompetentnih prevajalcev in lektorjev. In v njihove honorarje.
Šele ko bomo filmske podnapise lahko brali brez zgražanj (ki resnično krnijo zbrano doživljanje avtorskega dela), lahko poskusimo, ampak res zgolj poskusimo, kako bi recimo zvenel švedski pornič v slovenščini!
Mariborčan, junij 2007