Kdaj lahko rečemo, da je neko mesto varno? Kaj šteje? Občutek, ki ga imajo njegovi prebivalci ali statistika?

Odgovorni seveda na občutke ne dajo kaj dosti, zato se raje opirajo na statistične podatke. Po teh naj bi bil Maribor kljub porastu števila umorov varno mesto. Prosim?

Kako lahko nekdo mestu, v katerega lokalih čistilke zjutraj namesto politega piva brišejo luže krvi, reče varno mesto?

Kako lahko nekdo zaključi, da je mladostnik – morilec zgolj običajna deviacija, značilna za vsako družbo? Nihče me ne bo prepričal, da so to pojavi, s katerimi se moram sprijazniti, ker imam pač to smolo, da živim v enaindvajsetem stoletju in še v mestu za povrh. Verjamem, da je tudi drugod enako – moti me le to, da nihče ne udari po mizi in se reševanja problematike nasilništva med mladimi ne loti zdaj (ko bi se probleme morda še dalo obvladati), ampak se po stari navadi vse povprek prepiramo, kdo je kriv.

Kdo je kriv, da je mularija nevzgojena, da nima pravih vrednot, da popiva, se drogira, nosi orožje in s telefoni snema pretepanje sošolcev? Debata, pri kateri se s prstom kaže zdaj na starše zdaj na šolo, pa na redarje, policijo in kaj vem koga še, je ob osmrtnicah, ki se kot posledica nasilništva vse pogosteje pojavljajo v časopisih, milo rečeno, absurdna.

Drži, starši so alfa in omega, kar se tiče odgovornosti za vzgojo. Drži, starši so tisti, ki morajo otroku priučiti prave vrednote in ga vzgojiti v odgovorno osebo s posluhom za družbene norme in pravila. Država in njene institucije pri tem najbrž res nimajo veliko. Toda naj mi predstavniki taistih institucij povedo, kakšen vzor pri tem dajejo sami?

Primer, ki je dovolj zgovoren, je na dlani: povejte mi, prosim, kako je mogoče, da lokal, ki v enem letu nabere več kakor petdeset (!) kršitev odpiralnega časa ter več kot trideset obravnav zaradi kršenja javnega reda, še vedno (nemoteno) posluje? Stanovalci četrti, ki postaja ena najbolj nevarnih v mestu, so svoje poskuse reševanja problematike Gosposvetske lahko zaključili zgolj z resignirano ugotovitvijo, da je tako zato, ker pri nas nad varnostnimi pač prevladajo ekonomski interesi.

Pri nas torej očitno ne vladajo zakoni, temveč denar! Vas to na kaj spominja? Na Divji zahod, na primer? Tudi tam je zavoljo ekonomskih interesov vladalo orožje. Razlika v primerjavi z našo situacijo je zgolj v njegovem izboru. Tam so morile pištole, pri nas pa noži. In še ena, pomembnejša razlika: za Divji zahod ni nihče trdil, da je varen!

(Mariborčan, januar 2008)