Ob vsesplošni krizi, izgubljenih naročilih in sesutih trgih, ki pestijo mariborska podjetja, je vse teže najti kakšno pozitivno izvozno bilanco. Pa sem jo odkrila. V kulturi!
No, priznati je treba, da ne gre za kakšne konkretne materialne presežke. Govorim o simbolni, a absolutno pozitivni izvozni bilanci. Če besedo izvoz sploh lahko uporabljam v kontekstu kulture, ne da bi skrunila umetniško vrednost njegovih akterjev. Kakor koli že, dejstvo je, da je trenutno ena najuspešnejših mariborskih izvoznih panog kultura!
Mariborskih umetnikov, ki so s svojo kvaliteto dokazali, da so – če ohranim gospodarski besednjak – kos najzahtevnejšim tujim trgom, je vse več. Tržne pozicije, ki jih v hudi konkurenci osvajajo, pa so zavidanja vredne.
Dunajska državna opera, Washingtonska nacionalna opera ali opera Los Angeles, če se omejim le na dosežke Sabine Cvilak in Petye Ivanove, s svojim renomejem in vrhunsko izvajalsko kvaliteto, ki jo zahtevajo, zagotovo predstavljajo najvišji karierni nivo slehernega opernega pevca. Enako velja tudi za Carmino Slovenico, ki ima pri vsej svoji uspešnosti pač to smolo, da zborovski trg ni skomercializiran do te mere kot operni, kjer o “Annah Netrebko” pišejo tudi najbolj rumeni mediji in tako se pevska imena zasidrajo tudi med možganskimi vijugami kulturnih analfabetov. Dosežek, ki morda res ni cilj umetnikov, zagotovo pa pripomore k njihovi prepoznavnosti in posledično – finančnemu rejtingu.
In če smem biti še naprej malce banalna: treba se je zavedati, da Carmina Slovenica je Anna Netrebko zborovskega sveta! Nastopi na najprestižnejših festivalih, zmage na najpomembnejših tekmovanjih, razprodane turneje v največjih koncertnih središčih od San Francisca do Tokyja, predvsem pa strokovno delo Karmine Šilec, ki ga (kako tipično!) v tujini cenijo veliko bolj kot doma, so zgovorni dokazi o poziciji mariborskih pevk v svetu.
Vsako pametno in izvozno usmerjeno mesto bi podobne uspehe svojih umetnikov pograbilo z obema rokama, saj so zagotovo najboljša in tudi najcenejša promocija mesta v svetu. In to pri ciljni skupini, katero si tako zelo želimo nagovoriti, pa je povečini ne znamo ali ne moremo.
V tujini imajo za to preizkušen mehanizem: umetnikom podelijo naslov kulturnega ambasadorja mesta ali pokrajine, ga konkretizirajo z redno materialno podporo, z njim podpišejo pogodbo, v kateri so opredeljene in ovrednotene promocijske aktivnosti, ki jih je dolžan izvajati ob svojih nastopih doma in na tujem, in stvar je rešena!
Kaj pa Maribor? Svojim kulturnim izvoznim artiklom ponuja nestrateško, nesistemsko in obupno zbirokratizirano sofinanciranje določenih programov. Tu in tam najvidnejšim nameni kakšno nagrado, kdaj pa kdaj podprto tudi s kakšnim bolj ali manj simboličnim zneskom. Bolj ali manj sporadične vzpodbude, ki ne za umetnika ne za mesto nimajo omembe vrednih stalnih učinkov.
In tako kulturniki načrtujejo, delajo in životarijo od razpisa do razpisa, iz leta v leto. Mariborsko vodstvo pa imidž mesta namesto na v tujini že prepoznavnih in uveljavljenih imenih in projektih še naprej gradi na – čem, pravzaprav?
(Maribročan, februar 2009)