Ta zapis nastaja tik pred iztekom leta, na vrhuncu predpraznične evforije, zato bi se spodobilo, da vsaj poskusim odriniti svoj siceršnji vselej krepko dozirani, v genih zabetonirani cinizem in vsaj tokrat natrosim nekaj prijaznih besed.

A ne bom. Ne bom trosila prijaznih in sladkih. Pa ne zato, ker tega ne bi spravila skupaj, marveč zategadelj, ker so za verbalno sladkorno peno skozi ves december izdatno poskrbeli že drugi. Trgovci z noci, na primer. In to prav zaradi novcev! Novih, svetlečih in šelesteč ih evrov, ki bodo odslej krojili naše življenje. Cesarjev novi okras je sprožil pravi plaz takšnih in drugačnih pravljic, s katerimi nas bombardirajo po radiu, zatrpavajo naše poštne nabiralnike in nas z njimi posiljujejo med filmi in nadaljevankami.

Cesar, zborček ministrov in seveda trgovci – najboljši sosed, največji tujec in vse, kar je vmes – vsi se na veliko pridušajo, kako se ob vsesplošnem preračunavanju cen ne bo nič podražilo. Pri nas že ne! In se gremo slepe miši: razvpita črna lista bruha na plano nove in nove podražitve, tisti, ki so se z imenom in cenami znašli na njej, pa se pridušajo, da podražitev ni. Pri njih že ne!

Predstavljajte si prizor: sedim na kavču in prebiram članek, v katerem je črno na belem zapisano ime trgovca in kolikšno podražitev si je privoščil, isti hip pa neka modra spaka, nekakšna evrozver, na moj televizijski ekran pribija letak, ki zatrjuje, da se pri taistem trgovcu cene ne bodo dvignile. In ga podkrepi še z bleščečim napisom ’Obljubljamo’. S klicajem!

Absurdna stuacija, vredna Ionesca, bi bila komična, če ne bi bila tragična! Za moj žep. In žalostna ter skrajno ponižujoča! Za mojo pamet.

Ta namreč preprosto ne razume, kako si tako mirno dovolimo, da nam lažejo v obraz! Ko gre za peščico Romov, smo v hipu bojeviti potomci puntarjev in neustrašni borci za naš prav. S svetlobno hitrostjo postavimo barikade, organiziramo proteste in bruhamo ogenj. Ko pa se nad nas spravijo trgovci, brž sklonimo glavo in se podelamo v hlače (čeprav jih bomo morali oprati z dražjim pralnim praškom)!

Lepo pridni in povsem tiho smo tudi, ko taista država, ki obljublja, da podražitev ne bo dovolila, mirno dovoli turbo navijanje cen v podjetjih v njeni lasti! Da smo tolikanj butasti – ne, tega vsemu cinizmu navkljub ne morem verjeti!

Torej mi preostane le še en odgovor. Ki niti ni moj – da se ne bom kitila s tujim perjem. Se spominjate Bore Djordjevica in njegove izjave, da smo dunajski hlapci? To smo se zgražali in tolkli po prsih, reveža pa malone križali! Zato, ker nam je nastavil ogledalo? Kar zazrimo se vanj in si priznajmo, da stoletja vladavin takšnih in drugačnih kraljev, vojvod in cesarjev še kako puščajo sledi na narodni identiteti. Ponižni in prestrašeni prav po hlapčevsko požremo vse, samo da nas ne brcnejo iz dvornega hleva! Cesarju, kar je cesarjevega!

In damo cesarju (tokrat pač bruseljskemu), pa najboljšemu sosedu, pa največjemu tujcu – vsakomur. Kolikor pač zahteva od nas. Takšni pač smo. In bomo. Naši geni, pač. Zato bom to še nekako požrla. Da pa nas imajo pri vsem skupaj še prav veselo za norca in nam, ne da bi trenili z očesom, prodajajo kaj vem kakšne obljube, prisege, izgovore, celo štorije o slabih letinah krompirja in podrobne nebuloze, to pa je zame preveč.

Zato novoletno kolumno zaključujem z nič kaj prijazno napovedjo: v vladavini evra bodo poceni očitno le obljube. In naša pamet. Prodali smo jo za par centov, cesar pa paradira v novih oblačilih.

(Mariborčan, dec. 2006)