Maribor in javna stranišča. Stara – a vselej aktualna tema. Vsaj takrat, ko te med sprehodom po mestnih ulicah pritisne …

Seveda obstaja nekaj rešilnih izhodov – vsaj domačini že vemo, kje se lahko “olajšamo”, ne da nas točaj (pre)grdo pogleda, ker smo njegov lokal uporabili le za praznjenje, ne pa tudi polnjenje (našega mehurja in njegove blagajne). Malce bolj nerodno je, če mehur muči turista, tujca in povrh vsega še iz dežele, v kateri so javna stranišča v mestnih središčih prav tako samoumevna kot tema ponoči.

V Mariboru pač ni tako – javna stranišča so približno tako samoumevna kot riba na biciklu. Morda odgovorne tolaži zavest, da se z istim problemom ubadajo tudi v turistič no precej bolj obleganih mestih, kot je naše.

V New Yorku, na primer, kjer samo Manhattan vsako leto obišče preko 40 milijonov turistov, javnih stranišč ne boste našli. Niti enega! 40 milijonom polnih mehurjev navkljub.

A dragi mariborski velmožje, nikar si ne oddahnite. Newyorčani so to težavo rešili. In povrh vsega jih rešitev, ki je skrajno učinkovita, ni stala niti prebite pare – z njo kvečjemu zaslužijo!

Kako? Z mestnim odlokom (ki se jih, mimogrede, brez izjeme spoštuje), so določili, da morajo vsi, ki živijo od gostinstva in turizma: od hotelov do motelov, od restavracij do barov, od McDonald’sa do zadnjega Kitajca slehernemu, ki to želi, omogočiti uporabo svojega stranišča. Zastonj. V nasprotnem primeru je dovolj, da zavrtite telefonsko številko, kršitelja zašpecate, in brez vsakršnih procedur ga bo občina pošteno oglobila.

Volk sit, koza cela! Ali bolje: mehur prazen, blagajna mestnih oblasti polna. Turisti pa srečni, saj lahko obisk Manhattna kronajo z obiskom najbolj luksuznega hotela – pa čeprav zgolj njegovega stranišča!

In pri nas? Kot rečeno: ob zadregi s polnim mehurjem vas bo na WC v najboljšem primeru pospremil natakarjev nejevoljni pogled, prav lahko pa boste morali svoj obisk sanitarij plačati z nakupom vsaj kakšne kavice.

Saj poznate lajno “WC samo za goste”, kajne? Kronski primer gostoljubja pa sem pred dnevi skusila pri McDonald’su, kjer so iz svojih stranišč naredili pravo trdnjavo. Ali bolje rečeno: trezor. Za dostop morate namreč na elektronski številčnici, ki v resnici spominja na bančne trezorje, vtipkati kodo z računa, ki ga dobite ob nakupu hrane! Lulanje nepovabljenih torej odpade. Umivanje rok pred obedom pa tudi.

A kaj bi to. Samo da je red pri hiši. In da služi multinacionalka, namesto da bi – kot bi se to zgodilo, če bi se omenjeni lokal nahajal kje na Manhattnu – služilo mesto …

(Mariborčan, november 2007)