O politikih imam svoje mnenje. Pravzaprav diagnozo. Alergična sem nanje. Pa to nima nič opraviti z mojo že pregovorno apolitičnostjo, še manj gre za odpor do politike same po sebi. Moja alergija se omejuje zgolj na politike. No, da ne bom prevehementna – na večino od njih.
Nikakor namreč ne morem razumeti oseb, ki so zgolj zaradi tega, ker so prilezle do kakšnega stolčka, si okrog vratu zavezale kravato ali oblekle drag kostim, prepričane, da lahko sodijo o vsem in vsakomur.
Da vedo, kaj je prav in kaj ne. Kaj je dobro ali slabo zame oziroma za “bazo”, v kar smo skozi njihovo prizmo gledanja zreducirani posamezniki z najrazličnejšimi nazori, prepričanji in potrebami.
Ta kolumna nastaja v poznem večeru volilne nedelje. Komaj sem jo pričakala! Pa ne zaradi kakšne posebne vneme po prakticiranju državljanske pravice in dolžnosti, preprosto zaradi tega, ker se bom sedaj (upam) končno lahko odpočila od parade bizarne in umazane agitacije, ki je zaznamovala volilno kampanjo. Ta je, vsaj zame, letos dosegla absolutno dno. Tako nizke ravni kulture, kot so jo pokazali nekateri kandidati, si tudi v najhujši nočni mori nisem predstavljala.
Namesto argumentiranih repliciranj branjevski prepiri, namesto pretehtane odločnosti agresija, namesto argumentov ceneni kvazi intelektualizmi, namesto razuma primitivizem. Vse pa kronano z v nebo vpijočo aroganco …
Če sem še nekaj let nazaj pred volitvami spremljala cirkus in valjanje v milnici, sem dobila tokrat boksarski ring in valjanje v blatu. Absolutna degradacija kulture dialoga, ki daje slutiti grozljivo erozijo osnovnih civilizacijskih in moralnih vrednot me skrbi do te mere, da me tudi ob vaškoveseličnih cvetkah kandidatov, ki so me s svojo abotnostjo nekoč zabavale, sedaj zgolj spreleti srh. Na primer ob nonšalantni degradaciji žensk s predvolilnimi izjavami nekaterih strankarskih prvakov, da bodo glasove pridobili (tudi) zato, ker imajo na svojih listah “luštne punce”. Ne pametne, sposobne ali vsaj uspešne, temveč zgolj – luštne! Zdaj razumete, zakaj sem alergična?
Koliko let vaje bodo naši politiki še potrebovali, da bomo v njih lahko končno zasledili vsaj trohico človeškega dostojanstva in spoštovanja demokracije, za katero se (nekateri očitno zgolj deklarativno) tako zelo zavzemajo?
Razumem, da razvoj demokratične tradicije ni dogodek, temveč dolgotrajen proces. Njegovo trajanje bo, kot vse kaže, sorazmerno s trajanjem moje alergije.
(Mariborčan, oktober 2008)