Jo čutite? Slovenijo, namreč. Jaz jo. Krepko mi je sedla v želodec. Pa ne mislim le na obupno zguljeni slogan, s katerim nameravamo našo deželico ’na ogled postaviti’.

Moj želodec se odziva na zoprn občutek, da so se ure v Sloveniji pričele vrteti v napačno smer. Kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu v dnevnih poročilih enega za drugim prepoznavam znamenja za to dogajanje. Da namreč drvimo v preteklost.

Začnimo pri omenjenem sloganu. Ne vem, kako je z vami, a mene katapultira naravnost v zgodnja osemdeseta, ko je disko boginja Donna Summer vzdihovala, da čuti ljubezen.

So torej osemdeseta spet tukaj? Dragi turisti, dobrodošli v deželo belih zoknov, stoenk, platnenih zložljivih ležalnikov in betonskih palač sindikalnega turizma!? Bravo, turistični strategi!

Tako spodbujene se bodo k nam zagotovo vrnile trume nemških gospodinj in mehanikov, ki so v tistih zlatih časih s svojimi roštilji ter od doma prinesenimi klobasami in mineralno vodo kraljevali na naših plažah!

Kljub zagotovljeni turistični blaginji pa z uživanjem pod disko kroglami ne bo nič. Za našega (ko to pišem še vedno aktualnega) ministra za delo, družino in socialne zadeve, so namreč pohujšljivo bleščava sedemdeseta še hujša nočna mora kot zame, zato se je odločil, da nas vrne še malce dlje. V petdeseta! V čase, ko je ženka v krilu in skrbno polikani bluzici stala za štedilnikom, brez pardona rojevala otročičke ter s širokim nasmeškom čakala poglavarja družine, da se vrne z dela. Ko se o homoseksualnosti ni niti šepetalo, splav pa je bil zgolj domena prostitutk in mesarjev. Idilična podoba tuzemskega raja, v kateri pa minister, ki se je s svojo neustrašno držo pri zato poklicanih zagotovo že zapisal med mučenike in pretendente za avreolo, ni mogel dolgo uživati.

Ne zgolj zato, ker mu je vrhovni šef pokazal vrata, ampak zato, ker nas je med tem neki drugi minister poslal še dlje nazaj. Z vaškimi stražami, hlodi na cestah, ognji in vihtenjem fižolovk smo se namreč odkotalili naravnost v naročje srednjega veka. Ko si soseda, ki ti ni bil po volji, pač poslal na grmado. Ko je bil svet le črn ali bel in si ni bilo treba beliti glave z razmišljanjem, saj so ovčice ponižno sledile pastirjem in vdano čakale poslednjo sodbo. Z grozo ugotavljam, da številni sonarodnjaki naravnost uživajo v vrnitvi v te čase. Krasni stari svet? Mene grabi panika!

A kot vse kaže, bo nočne more kmalu konec. Rešitev iz nje nam prinaša (še ena) velika politično-turistična vizija, ki nas bo iztrgala iz preteklosti in kazalce ur znova obrnila v današnji čas. Pravzaprav kar v prihodnost! Ta se nam bo prikazala v obliki devetega svetovnega čuda: supermoderne, super bleščeče, predvsem pa velikanske piramide med vipavskimi trtami. Priznajte, to je res čudo!

Moram pa reči, da me očitna odsotnost slehernega treznega razmisleka in naravnost slepa vera v deveto ali katera koli že čudesa, ki spremljata ta projekt, sumljivo spominjata na naivno zaverovanost srednjeveških (pa smo spet tam!) gledalcev miraklov, ki so padali v nezavest, ko se je med nekaj oblački dima na odru prikazal vrag, ali vzdihujoč verjeli, da je igralec v beli rjuhi prav zares sam nadangel Gabriel. Čeprav naj bi ajdovska piramida v sebi skrivala kopico kril, se namreč bojim, da angelskih ne bo in da tudi to naše čudo pod rjuho skriva kaj kosmatega…