Ko si je legendarna mariborska razumniško-kulturniška peterica pred desetletji razbijala glavo s krizo mariborske identitete (oziroma bolje: z umanjkanjem le-te), si nihče verjetno tudi v najhujši nočni mori ni predstavljal, da bodo njihova razmišljanja in pomisleki aktualni tudi v naslednjem tisočletju.

Brvar je že takrat ugotavljal, da se mesto v pomanjkanju boljših idej pač zateka v hedonizem. Recept, ki je kljub opozorilom peščice, da gre za očitno slepilo, ki ne more ostati brez posledic, med izpraznjenimi tovarniškimi halami našel plodna tla.

Tako so mejmo se fajn, brcnimo pamet v rit, pecimo vole in spijmo še en špricer  trdno zasidrani v mariborski vsakdan in nujna, logična posledica tega dejstva je, da so postali identifikator, ki nam je v prestolnici in širše trdno prilepil nalepko polpismenih veseljaških kmetavzov.

Paradoksalno pri tem je, da smo na zgoraj omenjene “folklorne” prvine celo ponosni, ko se na Trgu svobode iz plastičnih kozarcev nalivamo z mladim vinom, na tekmah vijoličastim prisegamo zvestobo do groba, na avtomobile lepimo kvazi lokalpatriotska skropucala lokalnega radia in v kafičih veseljačimo ob zvokih turbo produkcije.

Ko pa nam jih v ogledalu pokažejo na drugi strani Trojan, nas popade strašanska užaljenost v kateri potem mrzlično iščemo dokaze, da smo tudi nadvse intelektualni, kulturni, urbani, svetovljanski … skratka daleč od zarukanih kmetov, za kakršne nas imajo!

Le kako, če ne v tem duhu, naj razumem najbolj svežo izmed vizionarskih domislic mariborskih o gradnji monstruoznega “city-centra”, ki so ga krstili za “mariborski Manhattan“. Ime je skoraj tako pomenljivo, kot razgled na razpadajoče tovarniške hale, ki se bo ponujal njegovim stanovalcem … A kaj bi to! Deus-ex-machina: mukotrpnega iskanja identitete je konec, Maribor bo z eno samo potezo postal velemesto, z vsemi atributi urbanosti vred!

Komaj čakam! Si predstavljate, kako nobel bo martinovati med nebotičniki?

(Mariborčan, november 2008)