Birokracijo sovražim. Od nekdaj. A če sem doslej mislila, da je grozna zaradi nekaj deset ur, ki mi jih je ukradla s čakanjem pred vrati raznih uradov, sem danes hvaležna, da mi je življenje zgolj skrajšala, ne pa tudi vzela! Naša ljuba država je namreč svoje papirnato kolesje izpopolnila. Slovenska birokracija se je iz sivine čakanja preselila naravnost v območje somraka.
Čemur smo državljani v iz dneva v dan priča, je namreč prav tako neverjetno in zlovešče kot omenjena TV-serija, le da žal ni fikcija zablojenih scenaristov, temveč kruta resnica. Celo krvava resnica, umazana od krvi prav tistih državljanov, za blagor katerih bi birokratski aparat moral skrbeti! Tragičen paradoks, ki za seboj pušča grobove. Naša birokracija namreč ne ubija le časa, ubija ljudi! Pomislite, kaj imata skupnega onkološki inštitut in železniški prehod v Cirkovcah? Pri obojih zaradi za zdravi razum povsem nedojemljivih papirnatih procedur in njihovih revizij ugašajo življenja.
Prva žrtev birokracije je vselej zdravi razum. Postopki, ki se vlečejo mesece ali leta zaradi napačno postavljene vejice, za nekaj milimetrov previsoko ali prenizko napisane vrstice na kuverti, napačnega vrstnega reda obrazcev … Pamet s tem res nima prav ničesar skupnega!
In če še lahko prenesem, da se od svoje pameti poslovijo birokrati, me zaboli, ko taisto zahtevajo tudi od mene.
Še predstavljati pa si ne morem, kako mora boleti, ko se moraš zaradi papirnatih idiotizmov za vselej posloviti od otroka, matere, očeta … Tudi če bo revizija postopka za izbor izvajalca za postavitev zapornic v Cirkovcah razkrila kakšno tehtnejšo napako, kot so zgoraj opisane, in tudi če gre za denar, za ravnanje birokratov v tem primeru ni izgovorov! Ali ni celo z ustavo določeno, da je človeško življenje najvišja vrednota?
Očitno naša zakonodaja tistim, ki so dovolj blizu korita, pač dopušča selektivni sistem upoštevanja zakonskih pravil. In birokrati očitno ne vidijo gor, v ustavne višave: kot pijani plota se držijo tistih zgolj členov, ki so jim pač najbolj pred očmi. Ali morda tistih, ki nekomu v danem trenutku najbolj koristijo? Ali tistih, za katera se lahko v zoprni situaciji najlepše skrijejo?
Pulitzerjev nagrajenec Brooks Atkinson je nekoč zapisal, da je uspešen birokrat ta, ki mu uspeva ne sprejeti nikakršne odločitve in ne prevzeti nikakršne odgovornosti.
Naši birokrati so torej še kako uspešni. Zato mi, ko opazujem obupano donkihotovsko borbo cirkovške civilne iniciative, pride na misel le eno: revidirati je treba javno upravo!
(Mariborčan, sept. 2007)