Pa smo tam. Tik pred izbruhom poletja, ki ga v Mariboru že po tradiciji doživimo s Festivalom Lent. Festivalom, ki polarizira kot malokateri mariborski dogodek. Tudi v medijih. Scenarij je vsako leto enak. Kakor hitro lentovci objavijo festivalski program, ga popljuvajo kritiki, ki si v strahu za izgubo svoje intelektualne veličine ne drznejo zapisati karkoli pozitivnega, ali pa ga nojevski drži preprosto ignorirajo, češ da na festivalu tako ali tako ni ničesar, kar bi bilo vredno njihovih peres.
Po drugi plati pa iz leta v leto prebiramo ganljive slavospeve in nostalgično-lokalpatriotske hvalnice narodnodomski ekipi, ki se že leta žrtvuje in poti krvavi pot, da lahko Mariborčani veseljačimo ob dravskem nabrežju. Ob vsem tem pa nihče ne sliši (ali noče slišati) tega, kar direktor Narodnega doma (tudi preko medijev) obupano poskuša dopovedati že desetletje: da je Lent festival, ki ga mora Maribor vzeti za svojega.
Ne, s tem niso mišljeni lokalni pokrovitelji, ki naj bolj razvežejo mošnje in Mariborčanom “podarijo” koncert. S tem tudi niso mišljene ljudske množice, ki naj množično kupujejo popotne liste in napolnijo tribune.
Vzeti festival za svojega pomeni videti v njem produkt, ki lahko mestu zagotavlja trajni dohodek.
Četudi festival s svojim dogajanjem kdaj res sam sebi nalepi oznako ljudska veselica, nam poskuša Gogo dopovedati, da ga je treba pogledati (in zastaviti) drugače.
Lent mora postati mariborski turistični produkt številka ena, za kar pa je seveda potrebno kaj več kot le načelna, moralna podpora teh, ki krojijo turistično podobo mesta. Tudi primerjava z razvpitim edinburškim Fringem je že zlajnana – a nihče resno ne pomisli, da bi bilo model morda vseeno dobro presaditi tudi v štajersko prst. Dokazuje namreč, da lahko zaradi enega samega festivala mesto (če je količkaj pametno in sposobno) živi vse leto.
Seveda pa je treba v tem primeru vse leto zanj tudi delati! Ne pa nekaj dni pred festivalom zgolj postaviti stojnice, podpisati kak ček, izraziti (načelno) podporo in se nasmehniti v kamere. Takoj zatem pa pozabiti nanj do prihodnjega junija. Maribor počne prav to. Hkrati pa si razbija glavo in mrzlično išče dogodke, ki naj bi naš turizem postavili na noge in nas dokončno umestili na svetovne turistične zemljevide …
Res ne razumem mesta, ki namesto v programe in izgradnjo stalne infrastrukture festivala, ki mu je ponujen na pladnju in bi z minimalnimi napori in vlaganji lahko hitro postal njegov turistični in gospodarski motor, vso svojo energijo (in precejšnje denarje) vlaga v megalomanske načrte za izgradnjo smučarskih skakalnic in v upanje, da bomo nekoč postali prepoznavni kot meka nordijskih športov. Zelenim zimam navkljub.
In? Nič. Karavana gre naprej, pa še psi ne zalajajo.
(Mariborčan, junij 2008)