Nič bat. Brat!

Kot najstnico so me Pankrti podučili, da je osmi dan bog ustvaril rock. Fajn štiklc. In fajn ideja, ta osmi dan. Vendar ga za naslov bloga nisem izbrala zaradi nostalgije po najstniških časih, ne zaradi rocka, še manj zaradi boga.


Osmi dan v tednu je pač dan, ko pišem. Vsakdanu ukradeni čas, ki ga koledarji zamolčijo. Ker pride, kadar se mu zljubi, ali pa sploh ne, bodo tudi prispevki na tej strani objavljani brez reda in urnikov. Ko pač bodo. Ko me bodo dovolj zasrbeli prsti, ko me bo kaj dovolj navdušilo, ali dovolj razpištolilo.


Tega zadnjega bo več. Ob prebiranju dosedaj napisanih kolumn, komentarjev, kritik in drugih prispevkov, ki se jih je od leta 1995, ko sem zabeležila svojo prvo objavo v tiskanih medijih, nabralo za solidno debelo knjigo, sem namreč ugotovila, da lahko na prste ene roke preštejem tiste, ki so nastali zaradi navdušenja. Vsi ostali so plod razpištoljenja. Ups? Nič ups. Takšna pač sem. In bom še naprej. Zato bo takšno tudi tukajšnje pisanje. Razpištoljeno, a optimistično. Kjub alergiji na človeško neumnost namreč še vedno verjamem, da je svet lep. (Ja, blondinka sem.)

Za začetek in za pokušino nekaj že objavljenih besedil. Na osmi dan pa štartam zares. Hvala vsem, ki (me) berete!

Maja